RR sprejem 2019

Rok uporabe modre rutke se je nekaj tednov pred mesecem majem trem prekaljenim PP-jem začel vse hitreje iztekati. Začeli so vse bolj smrdeti po oranžni barvi in to so Raziskovalci takoj zavohali. Sledilo je pismo iz Izole v katerem je pisalo, da jih 3.maja čaka zadnja popotniška pot v kateri pa se bodo prvič preizkusili kot že skoraj čisto pravi Raziskovalci. »Na zahodnem vznožju Goropek, točno 14ur po tem, ko bo v zvoniku odbila polnoč, dva dneva pred mlajem v petem mesecu« to so bila navodila v pismu, ki so določala čas in kraj začetka preizkušnje…

…Sledili smo navodilom iz pisma in se zapeljali do Otočka. Tam sta naju čakala dva oranžnorutkarja ki se oba podpisujeta kot Žan, slišita pa na Dle in Slbe. Na izbiro sta nam dala nekaj kuvert in morali smo si izbrati eno. »Vaša pot je odvisna od izbire kuverte« sta nam govorila, medtem ko smo se odločali katero bomo potegnili in zato smo izbrali tisto, ki se nam je zdela najbolj debela. Hehe. Odprli smo kuverto in začeli z branjem več kot pol strani dolgega opisa nekega jezera in sicer v Morsejevi abecedi. Hitro smo ugotovili, da gre za Račevsko jezero zato smo odrinili proti Smrečju. Tam smo ob jezeru našli nekaj škatel s številkami in list na katerem je pisalo naj škatel ne odpiramo, dokler nam tega ne dovolijo oranžnorutkarji. Naslednji namig nas je vodil do Vrhnike, do izvira reke Ljubljanice natančneje, na poti do katerega smo se zapeljali še do razglednega stolpa. Razgled na žalost ni bil najboljši. Ko smo poiskali Jazonovo pest in rešili vse naloge smo dobili naslednji namig, ki nas je vodil do Logatca. Tam smo lahko odprli eno izmed oštevilčenih škatel. V njej je bil lonec in nekaj začimb, in postalo nam je jasno, da bomo ta večer večerjo kuhali sami. Naslednji namig nam je vzel veliko časa. Dobili smo ime »LJUDEVID IZROJENEC«, anagram s 6imi odvečnimi črkami. Po dolgem razmisleku in dodatnem namigu smo končno dojeli da gre za Divje jezero in se zapeljali proti Idriji. Izmerili smo Divje jezero in v Idriji kupili torteline in omako. Naša pot se je nadaljevala proti Slapu ob Idrijci. Na plaži našega poletnega tabora nas je čakal ceeeeel kup škatel, ki smo jih komaj zbasali v avto, nato pa s pomočjo suhih sosedovih drv zakurili in si postavili bivak. Ker je bilo že temno smo si skuhali torteline in zaspali ob zvokih Idrijce in dežnih kapelj…Ob 8ih zjutraj smo že sedeli v avtu in se peljali proti Tolminu, kjer smo si privoščili kavo. Odprli smo škatlo ki nam je bila naročena in takoj ugotovili, kam smo namenjeni. V škatli je bil namreč zavit kolovrat. Na kolovratu smo posneli odlomek iz filma Ne joči Peter in si ogledali bojne jarke. Naslednji namig nam je narekoval pot proti Kobaridu na Napoleonov most, kjer smo morali Soči recitirati Soči in se posneti na telefon. Nadaljnja navodila so nas vodile v Kobarid kjer smo poizvedovali, katera jed je za tiste kraje tipična, saj bomo zvečer oranžnorutkarjem skuhali slavnostno večerjo. Kupili smo soške postrvi, dva kosa domačega sira in domače Kobariške štruklje. V naslednji škatli so bile sladke robidnice, zato smo pot nadaljevali v Robidišče. Tam nam je prijazna Italijanka skuhala kavo in nam pomagala pri razvozlanju naslednjega namiga. Številke 33043 so nas usmerile čez mejo v Čedad. Tam smo z nekaj težav končno prevedli besede iz furlanskega narečja in besede »razgled, hrib, češnje in stopnice« takoj povezali z razglednim stolpom v Brdih. Na stolpu smo posneli in zapeli pesem iz Trte gre v grozdje in poizkusili domače vino. Potem smo nadaljevali na Solkanski most, kjer smo skoraj skočili s svojim bungee jumpingom. Sledil je obisk Štanjela kjer smo si ogledali Ferrarijev vrt. Dobili smo sporočilo z vprašanjem, če vemo od kod je bilo poslano naše prvo pismo, ki smo ga prejeli nekaj dni pred odhodom. Takoj smo se spomnili da je bila to Izola in iz Krasa smo se peljali na obalo. Ko smo parkirali na koordinatah, ki so nam bila poslana smo v hribu čez cesto zagledali 4 lučke ki so nam mahale in nas klicale k sebi. Bili so naši oranžnorutkarji, ki so nas zelo težko čakali saj so bili že lačni. Skuhali smo jim prvovrstno večerjo, ki je bila zaradi izpada elektrike še posebej romantična. Nekaj čez polnoč, ko smo se PP-ji pred spanjem še greli ob ognju, so k nam stopili v kroj oblečeni RR-ji in postalo nam je jasno, da je prišel čas da se poslovimo od modre rutke in postanemo Raziskovalci.
Neža Oblak

« 1 of 2 »

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja